GORENJSKA
DOLENJSKA
SREDNJA KRANJSKA, NOTRANJSKA IN ISTRA
LJUBLJANA
POJASNILO

VALVASOR O GORENJCIH

VALVASOR O DOLENJCIH

VALVASOR O NOTRANJCIH

VALVASOR O LJUBLJANČANIH

»Ljudje so zdrave narave, močnega telesa, hitri in urni, delavni in uslužni ...«
»So zdravi, močni in delavni /.../ govore tudi vsi dobro kranjski, samo nekoliko vlečejo ...«
»so prav različni in se tako v jeziku in noši kakor tudi sicer, v življenjskem načinu in značaju, prav nič ne skladajo …«
»Najimenitnejše plemstvo, zlasti pa take osebe, ki so v deželni vladi, kakor deželni glavarji, deželni upravitelji ...«

Te zanima več?

Vpiši svoj e-naslov:

Strinjam se s splošnimi pogoji.
»Ne ljubi se mi po vodo. Daj raje vino.«
»V mestu stoji grad, ki se danes imenuje Kieselstein, in sicer takoj nad Savo na najlepšem in najljubkejšem kraju mesta; prav lepo zre od zgoraj navzdol v Savo in uživa torej imeniten razgled. Ime Kieselstein mu je dal tako imenovani kamen, zakaj tako grad kakor vse mesto je zgrajeno iz samega kremenovca in tudi vsi temelji so iz istega kamna. /…/ Meščani morajo zajemati vodo iz Kokre ali Save in jo nositi precej visoko. Lahko si je misliti, da se zato v vročem času marsikateremu vodonoscu namakajo lica z bridkim potom. Zato pravijo, da je v mestu Kranju več vina ko vode …«
Številne turistične znamenitosti
Mesto samo na sebi ni prav nič veliko, vendar je močno obljudeno. Zelo je treba ceniti lepo okolico, ki jo čist in nadvse zdrav zrak zelo povzdiguje. Na vrhu hriba, ki se dviga nad mestom, se kaže docela po starih stavbnih pravilih sezidan grad, v katerem stanuje grajski glavar. Tudi nunski samostan dela mesto znamenito.«
Postelje za vse!
»Njegovi prebivalci se ukvarjajo z izdelovanjem postelj: žene, otroci in možje. Vsi se vzdržujejo s takim delom in nosijo izdelane postelje po Štajerskem, Koroškem in vsem Kranjskem na vsa žegnanja. Med njimi jih je mnogo, ki menijo, da store veliko dobrega, ker na posteljah ljudje molijo (ali goje za množenje človeškega rodu sramežljivo zakonsko ljubezen) …«
Vas pogumnih. Tudi predrznih. Celo zločinskih.
»V tej vasi in tej dolini je dosti pogumnih, tudi razposajenih, včasih celo predrznih in zločinskih ljudi, ki se lotijo tudi duhovnih oseb; tako so ti kmetje pred nekaj leti ubili svojega župnika in pred kratkim so z nekim drugim napravili ne mnogo bolje …«
»Ojej, po vseh štirih do Bovca ali kaj?!«
»Ta vas /…/ ima malo polja in še to ni posebno dobro. Tla so kamnitna in rasti malo naklonjena. Nad to vasjo je preduh [odprtina, luknja], ki ga je narava sama napravila skozi skale snežnika tako prikladno, da moreš peš skozi hrib, le ponekod je treba lesti po vseh štirih. Pridobiš pa s tem veliko, če greš v Bovec, ker bi sicer moral hoditi mnogo milj naokrog; dolgotrajni hoji naokrog se torej ogneš s kratkotrajno težavo pripognjenega lezenja …«
Saj ni res, pa je
»Podgorica leži v Moravški dolini na griču, ima mnogo sadja in dobro polje z vsem potrebnim, vendar ne na ravnem. Pred nekaj leti je tukaj kmet prilepil rakom voščene sveče in jih spustil ponoči po gozdu; nato je povedal drugim kmetom, da je videti v gozdu lučke in da se mu je razodelo, naj se tu sezida cerkev. S to sleparijo je privabil precej preprostega ljudstva …«
Valvasor predor načrtoval že pred več kot 300 leti!
»Pred nekaj leti sem bil voljan, da bi spodaj ob vznožju napravil luknjo, tako veliko kakor zgoraj, ki bi se skoznjo dalo jahati in voziti. Sem jo tudi že zmeril. Šla bi pri Sv. Ani v goro, ven bi pa prišla na drugi strani pri Sv. Lenartu in bi držala čisto naravnost od vhoda do izhoda. Toda contagion ali kuga, ki je nastala takrat na Dunaju, je to onemogočila.«
Bitka stoletij: Pegam vs. Lambergar
»V gradu sta baje na steni neke sobe naslikana dva moža na konju, ki se vneto bojujeta; eden pravi: 'Bog ti pomagaj!' drugi pa: 'Bodi ti Bog milostiv!' Pravijo, da predstavljata ta dva boj, ki ga je bojeval gospod Lamberg s Kranjskega s češkim velikanom. Le-tega se je vsakdo bal pa se mu ni nihče upal ustavljati, dokler se ni naposled gospod Lamberški spustil z njim v boj na življenje in smrt ter mu v javnem dvoboju odsekal glavo. To zgodbo še dandanes pojo kmetje v kranjski pesmi in jo izročajo potomcem.«
Ko župnik pade v reko – s konjem vred!
»Narava je tukaj napravila iz skal branik zoper vodo; ta teče preko veliko mlinskih koles, zakaj v gradu je mlin. Precej pod gradom pa obkroža voda otok, na katerem je fužina. Na ta otok drži z obeh strani lesen most; razen tu in v Ljubljani ni nikjer drugje mostu preko Ljubljanice. Je pa tako imenitno narejen, da prime človeka strah in groza, če pelje konja po njem. Sesti na konja in jahati čezenj si bo malokdo upal, tako dobro je izdelan; potemtakem je še najbolje, da ne drži čezenj nobena prava cesta, ker bi se sicer marsikdo utegnil skopati, kakor se je zgodilo pred nekaj leti, ko je z njega padel neki duhovni s konjem vred.«
Osupljivo odkritje: Kamnik nekoč jezero!
»Kjer stoji danes mesto, je baje bilo nekoč jezero. Še pred nekaj leti so na obzidju, na tako imenovanem Malem gradu, videli železne obroče, ki so rabili za privezovanje ladij. Jezero se je baje odtekalo tam, kjer gre pot iz mesta v predmestje, Šutna imenovano, k farni cerkvi. Kjer pa teče danes reka Bistrica, je bilo, pravijo, jezero tako visoko, da je Mali grad ležal spodaj ob vznožju gore; ta gora da je bila takrat eno, pozneje pa da se je razcepila na dvoje, ker se je utrgal strahovit oblak. Na ta način sta se ločila bratska gradova Mali in Stari grad. Po starem pripovedovanju je tedaj jezero preplavilo Mengeško polje, odneslo samostan med Mengšem in Holmcem ter posejalo polje s toliko kupi kamenja ...«
Šokantno!
»V gradu je velika evangeljska kapela z grobnico, v kateri so trupla mnogih luterancev. Če umre kakšna imenitnejša tuja luteranska oseba, jo še dandanes pokopljejo v tej kapeli. Tako so pred kakimi dvajsetimi leti prenesli semkaj evangeličanko, pokojno ženo polkovnika Ranffta v Ljubljani. Naslednjo noč pa so prišli Ranfftovi vojaki ter jo do nagega slekli. Ko so stvar izsledili, je to storilce stalo življenje, zakaj za zločin so jih postrelili …«
Turki nimajo šans!
»Doživelo pa je to mesto od ustanovitve veliko sprememb, srečnih in nesrečnih naključkov. Leta 1469 so Turki, kakor že omenjeno, strašno opustošili in poškodovali okolico. – Leta 1492 so poskušali zavzeti Novo mesto, so pa bili prej tepeni. Zato so vse okoli mesta pometli z metlo uničevanja in so drugi kraji morali tem ostreje občutiti trgajoče kremplje divjih bestij. Zažigali so vasi, trge in mesta, podirali ubogim ljudem hiše, davili može in žene, natikali otroke na plotove ali jih raztrupavali ob zidovju, zabadali ali sekali neoborožene ljudi in vezali bogatine ko pse ter jih zvezane gnali pred seboj v sužnost. Toda, kakor rečeno, pred Novim mestom so jih zavrnili ...«
Valvasorjev »ljubo doma, kdor ga ima«
»Ta grad je še eden tistih starih gorskih gradov, sezidanih na visokem hribu sredi gozdov. Ima razgled daleč na visoke snežnike proti Koroški in Štajerski, čist in zdrav zrak, sicer ne ravnine, kljub temu pa polja po hribih, preizvrstno sadje vsake vrste – češnje so štiri ali pet na enem peclju – v bližini vinske gorice in nedaleč od gradu lep črn in rumen marmor, ki sem ga na svojem mestu že popisal. V gradu je globok vodnjak, ki so ga nekoč iz najtrše skale izklesali osem sežnjev v globino. Pred dvema letoma sem ga dal še za dva sežnja poglobiti v skalo in napraviti iz vinske kleti stopničast hodnik skozi grozovite skale prav do dna vodnjaka in tam spodaj majhen obok ali klet, ki je poleti nadvse mrzla in prijetna …«
Kdo je spustil medveda noter?!
»V 1575. letu je vladal na tem gradu gospod Ivan baron Turjaški. Njegovo ženo, gospo Ano rojeno baronico z Brda, je znotraj v gradu napadel medved in jo bedno zadavil. Ko je gospod Pelzhover, ki se je prav tedaj mudil v gradu, zaslišal bridko vpitje, je tekel na pomoč ter ubil medveda, ki je ležal na gospe. Vendar je že izdihnila.«
Zasebna in evropska sredstva
»V prvih tristo letih sta bila pobožnost in božji strah krščanskih vernih duš tako velika in silna, da je na Kranjskem skoraj ni bilo uglednejše družine, ki ne bi bila pomagala temu samostanu s pobožnimi miloščinami in ustanovami. Da, celo tuji knezi in gospodje, kakor oglejski patriarhi, avstrijski in koroški vojvode, goriški grofje in mejni grofje istrski, so precej prispevali. Potem so ga s svoboščinami, privilegiji, z imunitetami, oprostitvami in drugimi prednostmi krasili rimski papeži, oglejski patriarhi, vojvode in knezi ter ga tako imenitnega napravili, da so ga leta 1446 v Baslu na cerkvenem zboru v neki svoboščinski listini javno pohvalili, češ da po krasoti in slavi daleč prekaša druge samostane v teh krajih.«
Gojili so prepovedane substance!
»Nekaj duhovnih ali menihov je prišlo tja in, ko so jih vprašali, kakšna zel bi to bila, so odgovorili, da je Foenum Graecum, saj rodi seme, ki je temu čisto podobno. Zato so gospodične v gradu seme pobrale in spravile v dobri veri, da je Foenum Graecum, ki je dobro za konje. Seme pa se je v omari pomotoma pomešalo z lečo in od te mešanice so nato dali služinčadi jesti. Ti so vsi skupaj postali nori. Klekljarica se je skazala nenavadno marljivo in zelo prizadevno, metala je klekeljne sem ter tja, a vse zmešala. Sobarica je pritekla v izbo in na vse grlo vpila: 'Glej, vsi hudiči iz pekla prihajajo!' Neki sluga je nesel drva na stranišče in dejal, da mora tu žganje kuhati.«
Kraj začaranih vrabcev
»Po dolini teče voda, ki se prav kakor grad imenuje Medija in nosi veliko postrvi. Ob vodi so lepa, ravna polja, pri gradu pa je čeden vrt, ki rodi dosti sadja. Čudno je, da na medijskem polju vrabci nikoli ne delajo škode prosu. Poleti jih je veliko na oni strani vode, na tej pa nobenega ne vidiš, dokler proso stoji. Ko ga pa požanjejo in spravijo, tedaj vrabci brž prilete. To je prav zares tako in se na splošno čudenje dogaja od pradavnih časov. Pravijo, da je vrabce z medijskega polja zarotila stara ženska, brez dvoma coprnica.«
Idila in bogastvo. Pred nuklearko.
»Tako je mesto na prijetnem kraju in zlasti zaradi omenjene reke ogleda vredno, ker plovejo tod ladje vedno gor in dol in tu tudi pristajajo. Na gričku pred mestom so tla posuta s samimi vinogradi. Brž ko prideš iz mesta, pa se griči izgube ter se razprostira lepo, ravno in široko polje, splošno Krško polje imenovano. Za obdelavo je preimenitno. Da je tu nekoč bilo prav veliko mesto, jasno razbereš iz mnogih starin, ki jih eno miljo daleč najdeš v zemlji, tako star rimski in povečini poganski denar, ki sem ga sam nekaj tisoč kosov dobil, prav tako velike kamne z napisi, zajetne kamnitne stebre, popisane s spominskimi napisi, in kar je še drugih takih ostankov starega veka.«
Aktiven aktiv kmečkih peric
»Zgornje in Spodnje Dobrunje, velika vas eno miljo pod Ljubljano, imajo ravno in dobro polje. Ta kraj bi mogli imenovati pralno ali belilno vas, ker prebiva tu zelo mnogo peric in belilk, ki hodijo vsak teden v Ljubljano po umazano perilo in ga perejo …«
»Mirno kri, fantje!«
»Pred nekaj leti je tukaj toča popolnoma pobila žito. Zategadelj so se kmetje lotili župnika, hoteč spraviti njega namesto potolčenega žita pod svoje cepce in pesti. /…/ Preprosti kmetje namreč menijo, da morejo duhovni obrniti točo, kamor hočejo …«
Ljubitelji vina in rib
»Prebivalcev je nad sto, med njimi mnogo tovornikov in vsake vrste obrtnikov, ki človeku napravijo, kar zahteva. /…/ Zlasti je mnogo usnjarjev, ki izdelujejo črno usnje. Tudi precej gostiln je tu, in sicer jih je letos, ko pišem to topografijo, osemnajst, kajti tem ljudem mnogo bolj prija vino kakor voda. Kljub temu imajo ribe, ki prihajajo iz vode, tako radi, da ne morejo nekateri pustiti pri miru nobene vode, ki so v njej ribe …«
Izjemna bogastva, skrita pod zemljo
»/…/ velika, toda ilovnata, umazana vas med Ljubljano in Novim mestom. Tu so lepa polja in travniki. Pri Trebnjem nahajamo mnogo starin, kakor izkopane kamne, poganske grobove in novce. Jaz sam sem dobil lončeno pogansko svetilko, ki so jo našli v grobu. Imam tudi pogansko zaponko iz medi, izredno veliko in krasno izdelano, ki so jo našli tu v nekem poganskem grobišču …«
Gostilna pri gostilni
»Št. Vid, velika vas, je blizu Stične na dobrem, blagodatnem svetu in ima prostrano in krasno polje. Tu prebivajo številni rokodelci. Ima tudi mnogo gostiln in v letu veliko semnjev …«
Ni bil zmaj. Samo en velik črv!
»Pred kakimi petimi leti je nedaleč od Pleterij v močnem dežju, ob bliskanju in grmenju padel iz zraka na ravno polje velik tako imenovani zmaj, vendar brez peruti. Videlo ga je mnogo oseb, čeprav je puhtel iz njega tako ostuden smrad, da se mu nihče ni mogel približati. Prav dobro vem, da imajo današnji naravoslovci zmaja za golo izmišljotino, imenujem pa iz zraka padlega črva le zato tako, da bi se preprosto izrazil …«
Brusači, zamerljivi da je kaj
»Blizu trga je ob Savi visoko na hribu skala, ki se po kranjsko imenuje Brus, zato Radečanom šaljivo pravijo brusači. Ko pa je pred nekaj leti župnik na Loki na štajerski strani onstran Save dal napraviti ob cesti križ in nanj, kakor je navada, dal naslikati svete podobe, je naročil, naj na tisti strani, ki je obrnjena proti Radečam, upodobijo sv. Jožefa, kako brusi sekiro na brusu, ki ga žene Jezušček. /…/ Radečani pa so obtožili župnika, češ da je dal naslikati brusečega sv. Jožefa, da bi jih zasramoval. Nato je bilo župniku naročeno, naj da napraviti drugo podobo …«
Ženski zapor: nekoč in danes!
»[Eden od gospodarjev gradu] je s silo odvedel neko gospodično Gall ter jo imel zaprto pri sebi v sobi tega gradu. Nekaj iz jeze, nekaj iz žalosti je gospodična požrla nekaj pajkov, da bi z njih strupom pospešila smrt, ki je drugače nikakor ni mogla priklicati. Res je kmalu prišla ter jo s pajkovim strupom odtrgala od sveta. Zaradi tega so gospoda Schnitzenbauma večkrat poklicali pred deželno oblast, on pa ni šel, temveč se je zaprl v sobo, kjer je od same žalosti in otožnosti umrl. Z njim sta tudi njegovo ime in rod prenehala. To pa je eksemplaričen dokaz, da iz sladke korenine nepravilne ljubezni samo grenki sadovi zrastejo.«
Pomembno trgovsko križišče. Že pred Cankarjem.
»Skozi ta kraj teče reka Ljubljanica, ki so ji Rimljani dejali Nauportus; tudi njen izvir je nedaleč od tod. Navadno popotujejo rajši po vodi, ker je bolj prikladno in udobno. Tako gre tudi vse trgovsko blago, ki ga pošiljajo iz Italije ali v Italijo, v velikih in majhnih ladjah od tod do Ljubljane ali iz Ljubljane do tu. Trg je prav velik in pozidan s številnimi hišami. V njem se mudi veliko trgovcev, izposojevalcev konj, tovornikov in vsake vrste takega ljudstva, ki živi od ceste …«
Neprecenljiva dragotina: mrtvaška glava! Ali dve.
»Preden pa zapustiš orožarnico [na gradu], se ti pokaže lesena skrinjica, ki je v njej skrita neprecenljiva dragotina. Naklonjeni bralec /…/ bo skrinjico odprl in zagledal dve človeški glavi /…/. Prva glava pa je gospoda Herbarta Turjaškega, deželnega glavarja kranjskega, ki je v bitki pri Budačkem, potem ko se je viteško bojeval, dne 22. septembra v letu 1575. moral okusiti turško sabljo ter zapustiti Kranjsko in svoje življenje. Druga je gospoda Friderika Višnjegorskega, ki so ga v prav isti bitki posekali. Obe junaški glavi so posneli, kožo ustrojili in tako prirejeni poslali turškemu cesarju v Carigrad. Odondod so ju gospodje Turjaški z izdatnim plačilom odkupili in spravili semkaj na Turjak v večen spomin in vsakomur na ogled …«
Dobro zavarovano
»Mesto je zgrajeno v štirikotu, obdano z močnim zidom in ima na vsakem voglu močan stolp, povrh še jarek, ki je speljan okoli in okoli. Zato je razumljivo, da ni treba mestu takoj ugoditi sovražnikovi zahtevi, naj se vrata odpro, in se pred to in ono silo ustrašiti in ponuditi roko, če ima dovolj posadke /…/. Precej nad mestom stoji na koničastem in skalnatem hribu utrjeni grad Fridrihštajn. Ime je dobil po ustanovitelju in zgraditelju, ker je utrdbo sezidal Friderik grof Celjski, še preden se je poročil z nesrečno lepo Veroniko. Poroka pa ji je prinesla bridko smrt ...«
Slovnična napaka
»Zdi se, da je nekoč v pustinji bila tu cerkvica, ki pri njej še ni bilo hiš, kakor še dandanes nahajamo po Kranjskem posamezne cerkve v čisto samotnih krajih. Imenovali so jo cerkvica, ker pravijo še danes v našem deželnem jeziku majhnemu cerkvenemu poslopju ali božji hiši Cerkvica. Nato pa se je sčasoma s slabim izgovorom v spremenil v n in namesto Cerkvica je prevladalo Cerknica …«
Naj živi suha roba!
»Bukovica leži blizu Ribnice. Prebivalci se hranijo povečini z izdelavo lesene posode, kakor so škafi (ali keblice), čebriči, velika in majhna korita, žlice, deže, krožniki, sklede, škatle, rešeta, obodi za sita in podobni lesni izdelki, ki jih raznašajo po vsej deželi …«
»Horjul ima trg Vrhniko v bližini in za prebivalce mnogo lončarjev, ker je tu izvrstna glina …«
»Kozarje najdeš med Ljubljano in Vrhniko precej ob mestnem gozdu, ki mu pravijo Log. Ležijo v ravnini, obdane pa so z velikim močvirjem …«
Izvir čiste studenčnice
»Vrzdenec pri Lesnem brdu. Ime mu izvira iz tamkajšnjega studenca, ki tekmuje poleti glede hladnoče z ledom, glede bistrine pa s kristalom …«
»Tomaj, izredno lepa in velika vas, leži na Krasu v čednem in prijaznem kraju; ima precej polja, dobrega vina in sadja v obilju …«
Gremo na piknik!
»Šujica, eno miljo od Ljubljane blizu Dobrove, polna bukev in hrastov, je gozd ljubljanskih meščanov. Le-ti se odpravijo enkrat v letu tja, da bi po tem gozdu jahali, ter se razveseljujejo in imajo tudi pojedino v Dobrovi.«
»V Vrhpolju, ki leži v Vipavski dolini, imenitno uspeva tako rdeče kakor belo vino.«
»A bi kdo kaj spil?«
»V omenjeni Vipavi in na Krasu rasto najimenitnejša vina različnih vrst v silno velikih množinah. Od teh imajo rdeča razna imena, kakor teran, marcevin ali marcemin, pinol ali pignol, refoško in še mnoga druga. Tudi bela vina se dele v mnogo vrst; tako je tu vipavec (ki ga, kakor omenjeno, avtorji imenujejo kindermaherja, ker vse ude krepko ogreje), beli teran ali cividin, prosekar, črnikalec, muškatelec in še mnoge vrste preslastnih vin, ki jih ne najdeš tako zlepa v kaki drugi deželi …«
Skale in veter. Kdo si postavi grad na taki lokaciji?
»Grad in gospodstvo. /…/ Leži na Notranjem Kranjskem na Krasu, deset milj od glavnega mesta Ljubljane in dve milji od Trsta blizu gore Gabrka. Tam divja pozimi neverjetno močna burja, ki prevrača konje in jezdece, tako da pri takem viharnem vetru ni mogoče nadaljevati poti. /…/ Nemško, italijansko in kranjsko ime ima grad od svoje lege in pustih skal, ki jim na Kranjskem pravijo školji …«
Trst je bil naš!
»Ime ima Trst po trstu, kajti morsko ločje se v kranjskem jeziku imenuje terst ali terest; in iz kranjskega izvira tako latinsko ko italijansko in nemško ime … Da je Trst nekoč spadal pod Kranjsko, o tem sicer nočejo Tržačani dandanes nič slišati /…/. Ima [pa mesto] dobro morsko pristanišče, semkaj prihajajo skoraj vsak dan vsakovrstne ladje iz Benetk in iz drugih krajev ter različno trgovsko blago nakladajo in odvažajo /…/; od tod ga potem ali vozijo ali nosijo v Ljubljano in naprej. Okoli mesta uspeva tudi najimenitnejše vino, rdeče in belo, v velikih množinah in raznolikih vrstah.«
Najčudovitejše jezero v Evropi!
»Mislim, da ni najti ne v Evropi ne v ostalih treh delih sveta tako čudovitega jezera, ki bi vsebovalo toliko redkih lastnosti kakor to. /…/ V jezeru je mnogo jam in lukenj, tudi mnogo tokov in drugih jarkov, kanalom podobnih, in prav tako mnogo gričev, ker dno ni posebno ravno. Na dnu med letom lahko ribarijo, zajce gonijo, divjačino, medvede, divje svinje in podobno streljajo, prepelice in druge ptice s sokoli love, travo kose, proso sejejo in žanjejo, se z vozom ali ladjo vozijo, lahko tovor po ledu vlečejo in vsakovrstno vodno perjad streljajo. Otoki nastajajo in izginjajo, kakor se pač jezero prikaže ali usahne, kajti če je, napravi iz takih koncev otoke, če se pa posuši, izgube ti konci obliko otoka in so enaki ostali pokrajini …«
Vstala iz pepela in ognja …
»Kar zadeva njeno zgradbo, je ta feniks zrastel iz razvalin nekdanje Emone, čeprav se je le-ta bolj na drugi strani razprostirala. Ko je namreč hunski kralj Atila, tako imenovani božji bič, omenjeno mesto upepelil, a se je /…/ zopet dvignilo iz pepela, potem pa drugič bilo docela razdejano od Avarov in Langobardov, so pod Karlom Velikim semkaj prišedši Franki spoznali, da je Emona, ko je nekaj časa ležala opustošena, pripravna za bivališče; spremenili so ji staro nesrečno ime Emona ter jo imenovali Ljubljano po reki, ki skoznjo teče.«
Krakovčani vs. Trnovčani: boj za žlahtno kapljico
»V začetku maja leta 1210 so napravili ljubljanski gospodje Krakovčanom in Trnovčanom veselico in poklonili tovor vipavca, ki so si ga morali le-ti z zabavnim spopadom priboriti. Nad Gradaščico so zgradili ozek mostič; na eno stran so se postavili Krakovčani, na drugo Trnovčani. Na dano znamenje so morali vina željni rokoborci z golimi rokami brez kakršnega koli orožja planiti drug na drugega, a tista stranka, ki je prodrla in drugo premagala, je dobila določeno darilo, vipavca.«
Blagodejni učinki - Svežina ljubljanskega zraka
»[Dva raziskovalca tistega časa] ga imenujeta nezdravega, čeprav brez vzroka. Svojo trditev utemeljujeta z meglo, ki jeseni in pozimi zatemnjuje zrak. Res moram priznati, da često v začetku zime in ob koncu jeseni debele megle nad Ljubljano kalijo zrak, vendar ta megla ni brez koristi, zakaj jesenska zori turščico, zimska pa je zdrava in, če je zjutraj padla, zjasni opoldne nebo. Kljub megli, ki pa se ne pokaže vsak dan, dosežejo nekateri veliko starost; doseglo bi jo še več ljudi, ko bi jim prekomerna pijača tega ne preprečila. So zgledi, da so možje petdeset let zakonsko živeli z ženo, z njo drugič svatovali in še nekaj let živeli; če se ne motim, so imeli štiriindvajset otrok …«
Počasi, a vztrajno raste
»Je zelo stara stavba, ni pa znano, kdaj so jo zgradili. Verjetno, da so grad sezidali vojvode koroški, če ne ti, pa gotovo mejni grofje kranjski, ki so kot istrski mejni grofje v enajstem in dvanajstem stoletju prav daleč postavili svoje vladarske cilje. Zdi se, da je polagoma zrastel do današnje velikosti in da je pred dve sto leti, ko je bilo mesto tesnejše in se je pred zgornjim mostom nehalo, bil mnogo manjši.«
Kdo tu piska? In to vsak večer!
»Na gradu je tudi visok stolp; viden je sredi mesta in se imenuje stolp piskačev. Tu je lep rog, prav znamenit zaradi svojega umetnega glasu. Zvečer, ko se dan in noč poslavljata, včasih tudi zjutraj, doni ta rog kake četrt ure in se sliši precej daleč iz mesta. Prav tako se oglasi, če je pri ljubljanskih gospodih kakšna slavnost in če na dom spremljajo novo izvoljenega župana, mestnega sodnika, mestnega blagajnika in špitalskega mojstra.«
»Hudič ti pomagaj!«
»Pred nekaj leti so nekega Plavca vrgli noter, ker je zagrešil velike pretepe in spopade. V ječi pa je sklenil zavezo s satanom in ta ga je po božjem dopuščenju ne le v ječi oprostil verig in voz, temveč mu tudi vse duri odprl ter ga pri belem dnevu spravil mimo vseh straž iz gradu. V prostosti pa se je odkrižal hudiča, se z vso vnemo spokoril k Bogu, začel bogaboječe življenje in ga šele pred nekaj leti spokorno končal v Ljubljani.«
3 v 1: trgovine, bivališča in ječe
»K javnim poslopjem se da šteti še ječa, ki ji splošno pravijo tudi Tranča in je sredi mesta, pri omenjenem mostu. Takoj pri mostu se začne visok, dolg in širok obok; pod njim imajo navadni kramarji in prodajalci sadja svoje štacune in razstavljajo svoje blago kupcem, ponoči pa rabi za bivališče straži. Nad obokom je prava mestna ječa za vsakovrstne zločince. Tukaj je največja ulica, zakaj tod mimo hodi vedno veliko ljudi sem in tja.«
Pozor: gost rečni promet!
»Čeprav reka sama na sebi ni velika, ker nima padca in jo zgradbe v mestu Ljubljani tako rekoč zapirajo, zajezujejo in jo skoraj kakor jez ovirajo, je vendar do Vrhnike tako globoka, da se da voziti po njej gor in dol z velikimi ladjami, ki nosijo po tri sto centov blaga …«
Prešeren prepisoval od Valvasorja!
»Preden se docela poslovimo od Ljubljanice, moramo še poročati, da biva v njej strah, imenovan povodni mož, in da se večkrat ponoči prikaže. /…/ Tako se je leta 1547 prvo nedeljo v juliju pojavil kot lepo opravljen, zal in postaven mladenič na Starem trgu pri vodnjaku, kjer je bila zbrana vsa soseska ter se s poštenim plesom razveseljevala. Prijel je deklico Uršulo Šeferjevo, se z njo precej seznanil, naposled mimo stiškega dvorca proti reki zaplesal ter z njo vanjo skočil. O tej pustolovščini bo obširnejše poročilo v letopisih. Odkar so reko večkrat blagoslovili, pa ta strah bolj miruje.«
Krokodil v grbu?!
»Preden odtegnemo pero od mesta Ljubljane, si moramo še nekoliko ogledati njen grb; vsebuje bel stolp, ki na njem sedi zelen zmaj (ali tudi krokodil). To utegne meriti na tistega zmaja, ki ga je premagal Jazon, ustanovitelj našega mesta; in to je podoba budnosti.«
Ženska, vstala od mrtvih!
»Leta 1545 se je zgodila v Ljubljani čudna reč. Spomladi tega leta je namreč neko ženo, ki ji je bilo ime Marjeta Sieder, zadela kap in, kakor je bila navada, so jo spremili v sprevodu na pokopališče k Sv. Petru pred mestom. Ko so krsto v cerkvi še enkrat odprli, je opazil eden izmed pogrebnikov na mrtvem telesu lesketajoče se prstane, ki pridejo navadno v krsto. /…/ Tako se je pozno zvečer lotil groba, pospravil najprej zemljo nad njim, odprl krsto ter začel vleči prstane s prstov /…/. Medtem ko se je s tem ukvarjal, se je pokopana vzravnala in grobarja tako prestrašila, da je, zapustivši ves rop, hudo zbegan in prestrašen tekel brž domov. Isto je storila tudi prebujena žena in se vrnila po poti, po kateri so jo kot mrliča spremili. Prišedši do svoje hiše, je potrkala na duri in prosila, naj jo puste noter. /…/ Vsi, ki so bili v hiši, so se nečloveško prestrašili in v začudenju povedali novico gospodarju, dozdevnemu vdovcu. Tudi ta se je nemalo prestrašil, docela misleč, da ga hoče hudič v obliki pokojne žene voditi za nos in oslepariti. Ko pa jo je naposled iz govorjenja in kretenj spoznal, ji je dovolil vstopiti. /…/ Ljubi mož je ženo sprejel tem prijazneje, čim bolj nepričakovano je prišla; po tem čudnem dogodku je še veliko let živela z njim ter rodila še tri otroke, da so se vsi čudili.«
Deli s prijatelji na Facebooku in jih povabi
k sprehodu po vojvodini Kranjski.
Spletna stran uporablja začasni piškotek zaradi zagotavljanja spletne storitve in možnosti, ki jih brez piškotka ne bi mogli ponuditi. Po zaprtju spletne strani se piškotek samodejno izbriše.